Že babice so dejale, da kruha nikoli ne mesimo ravnodušno, ampak z ljubeznijo, dodati mu je treba svojo radost in nasmejani obraz svoje duše.

Kot je za nas že značilno, se zadev nikoli ne lotimo ravnodušno, temveč z zanosom, v katerega je vtkan obraz naše duše.

Tradicionalni slovenski zajtrk smo obeležili kot dan dejavnosti, saj smo želeli otrokom ponovno, že enajstič zapored približati pomen lokalno pridelane in predelane hrane.

Vedeli smo, da zajtrk poskrbi za jutranjo energijo, ki je potrebna za dober začetek dneva, zato smo dan pričeli s pripravo pogrinjka ob Slakovem Čebelarju. Tisti, ki tega nismo mogli narediti v šoli, smo to naredili doma. Od najmlajših, do najstarejših rok so pripravili svoj pogrinjek, pridno kot čebele.

Kot čebelarji natančno vedo, da je najboljša na svetu kranjska čebela, ki jo skoraj ljubkovalno imenujejo kranjska sivka, ker je še bolj pridna in prizadevna od svojih vrstnic po svetu, saj je pozimi nadvse varčna pri hrani, v toplih poletnih mesecih pa leta na pašo deset dni več kot druge čebele, tako smo mi vedeli, da je kulturno prehranjevanje odraz naše duše.

Na mizi smo imeli domači kruh, maslo, med, mleko in jabolko. Ob prijetnem klepetu, h kateremu se je pridružila tudi ga. ravnateljica, smo pojedli najpomembnejši obrok dneva. Pomembno je, da smo vse sami pripravili in tudi pospravili.

Ob predstavitvi smo spoznali, kaj potrebuje naše telo, kako zraste jabolko, kako pridemo do kruha, kakšna je bila molža nekoč in iz česa nastane maslo.

Že od nekdaj so kranjske čebelarje vodili tudi na avstrijski dvor, zato je bilo na mestu, da spoznamo, kako delovna in ustvarjalna je čebela. Sami smo se napotili na pot ustvarjalnosti v poučne, glasbene, plesne in kuharske mojstrovine.

Pogledali smo Zgodbo čebele Adele in si izdelali naglavni trak čebele, zaplesali ob pesmi Zum, zum, zum, uživali v glasbenih delavnicah o jabolku, pogledali Dnevnik čebelice Medke in v svoje delo vključili jabolka. Pripravilo smo jabolčno čežano ter jabolčni zavitek. Najstarejši pa, tako kot se spodobi, so poglobljeno proučili slovenski čebelnjak  in sestavili kviz v Kahoot-u ter ga tudi preizkusili.

Ob koncu dne je še vedno odmevalo iz otroških ust: »Čebele so  zelo pridne. Zakaj troti ostanejo brez hiše? Všeč mi je, da vem, kako nastane hrana, ki smo jo jedli…« Slišalo se je tudi prepevanje pesmi.

Dan je minil v lepem in ustvarjalnem vzdušju.

Phil Bosmans je zapisala: »Vsako zrno je bogata obljuba, v sebi nosi svet. Nosi obljubo cvetočega žita po zlato obloženih poljih, obljubo skednjev, polnih pšenice, kruha za ljudi. Zrno ne vidi žetve, toda vanjo verjame. Pot zrna je pot vsakega človeka do rodovitnosti in zrelosti.«

Kanček do rodovitnosti in zrelosti je zagotovo dodal tudi naš dan dejavnosti in upamo, da se nam bo takrat, ko se bomo vprašali, kam z ostalo hrano, v naše misli prikradlo drobno zrno.

Silva Potočnik, Bojana Verčkovnik

(Skupno 332 obiskov, današnjih obiskov 1)