V našem hitrem vsakdanu se še ne sprašujemo, kako težko je prebroditi čas samote in hrepenenja. Pa vendar se zavedamo, da je ljubezen tista, ki nam postilja življenje z lepimi trenutki. In če je zraven prisotna še pesem, je čas samote za hipec pozabljen.

Starejši pogrešajo svet, ki ga živimo mi, na nas pa je, da učimo mlajše živeti življenje v sobivanju z drugimi.

Ko bi le človek lahko odložil vse, česar ne potrebuje, vse težave in skrbi. Mi smo se tega lotili s prepevanjem. Celotno šolsko leto nas v posebnem programu vzgoje in izobraževanje združuje pesem. Izbrali smo nabor ljudskih pesmi, ki smo jih pogosto že slišali, sedaj pa so postale naš način življenja.

Porodila se je ideja, da bi s pesmijo razvedrili starejše in jim tako za trenutek polepšali življenje.  V pesmih smo za trenutek tudi mi del nekoga drugega in drugi postanejo del nas.

Z naborom pesmi smo stopili v avlo Doma, kjer nas je v lepem petkovem dopoldnevu čakalo okoli petdeset starostnikov.

Je še kaj lepšega, kot slišati ljudsko pesem iz otroških ust? Otroci so ob spremljavi na klaviature neobremenjeno prepevali. V začetku nekoliko zadržani  starostniki so se prepevanju hitro pridružili. Teža samote se je razblinila in v zraku je zaplaval val hrepenenja, po petju, mladosti, pokrajini, hiški, bližini…

Dogovorjena ura je bila bogata za vse udeležence. Starostnikom smo v znak pozornosti podarili majhna darilca, košček mila, ki smo ga izdelali s tehniko postenja, odšli smo bogatejši za hrepenenje po nadaljnjem  druženju, spremljevalci pa smo s sabo odnesli tudi vprašanje: Kam bo življenje odšlo, ko pride čas …?

Kakorkoli, ta dan smo slavili ljubezen.

Silva Potočnik

 

(Skupno 280 obiskov, današnjih obiskov 1)