Ponovno smo bili v stiku s tistimi najglobljimi občutki, ki jih lahko ponuja šport.  Že vrsto let uspešno tekmujemo v različnih športih Specialne olimpiade Slovenije. Tudi tokrat so se naši športniki: Nia, Neli, Ema, Timi, Tamara, Nejc in Sandi udeležili regijskih iger. Organizirali so jih prijatelji iz ZUDV Dornava. In to vrhunsko.

Že na otvoritvi nas je v ritme zazibal Isaac Palma, ki se je predstavil z glasbeno plesno točko skupaj s športniki iz gostujoče ekipe… Otvoritev je bila veličastna, dobrodošlico nam je zaželel tudi župan Ptuja. Športnikom pa so prav gotovo največ pomenile besede nekdaj vrhunskega športnika Dejana Zavca. Seveda smo se morali z obema takoj tudi fotografirati.

Tekmovali smo vsak po svojih sposobnostih, vsak s svojo »dozo« poguma, samozavesti in umirjenostjo, ki je prišla prav zlasti pri tekmovanju v elementih košarke… Dosegli smo kar nekaj lepih uvrstitev: Sandi si je pritekel 4.mesto v najtežji skupini teka na 100 metrov – bron je zgrešil za dve desetinki; Timi, Tamara in Nejc so vsak v svoji skupini osvojili srebrno medaljo – predvsem Nejc  je imel zelo mirno roko. Neli in Ema sta osvojili 2. mesto v metu žogice, Nia pa je za las zgrešila stopničke.

Med samim tekmovanjem smo spodbujali drug drugega, pa tudi ostale. Že na stadionu smo se ob različnih pesmih pozibavali in nakazovalo se je, da bo »žurka« po samem tekmovanju pestra. In tako je tudi bilo. Po odličnem kosilu nas je s svojim nastopom počastil nihče drug kot Dejan Vunjak. Nekaterim našim učencem so se zasvetile oči. Minke so bil glavne na in pod odrom. Ob koncu uro in pol trajajočega koncerta se je zdelo, da se Dejan z našimi športniki počuti odlično. Ostali smo do zadnje pesmi. Prepoteni, sproščeni, nasmejani. In ponovno povezani. To šteje!

Štejejo  tudi trenutki, ko se naši učenci povezujejo z drugimi. Ko srečamo nekdanjega učenca, njihovega sošolca in nam pove, da nas pogreša. »Mi tudi tebe, Andrej!« smo mu takoj odvrnili… Kar nekaj se nas je s cmokom v grlu zazrlo nekam vstran in v mislih smo odtavali v preteklost, v trenutke, ki smo jih doživeli skupaj. Čista nostalgija.

Ob odhodu so učenci brez kakršnegakoli vprašanja povedali, da je bilo«vrhunsko«. Res je bilo. Toliko ekstatičnih, s čustvi nabitih trenutkov v tako kratkem času, le redko doživiš. Tudi zato smo potem malo zamudili domov. A bilo je vredno.

Ponosna učitelja: Tina Medved in Janko Stergar

no images were found